"Ti si pridna, ti si naša! Ti nisi kot Albanci!"

V Sloveniji je konec lanskega leta po podatkih republiškega statističnega urada živelo nekaj manj kot 30.000 Albancev, državljanov Kosova, od tega je bilo dobrih 11.000 žensk. Ena teh je iskriva, dobrovoljna in energična Suadije Krasniqi, ki se je s tremi otroki, tedaj starimi deset, osem in štiri leta, pred petimi leti pridružila svojemu možu. Ta je pred združitvijo družine, ki se je za zdaj ustalila v Velenju, desetletje in pol družino preživljal z delom v Sloveniji.

Pristopila in dejala, da bi rada delala

Čas prihoda k nam za gospo Suadije in njene otroke ni bil najbolj ugoden. V takratni program socialne aktivacije albanskih žensk, ki so ga izvajale različne institucije po Sloveniji, med njimi Ljudska univerza v Celju, se ni mogla vključiti, saj je bil pogoj stalno dovoljenje za bivanje, za pridobitev katerega so potrebna leta. Le malo za tem je z vso močjo izbruhnila še epidemija covida. A gospa, medicinska sestra po izobrazbi, ki je na Kosovu ta poklic opravljala pred poroko, se ni vdala. V Velenju je poiskala tedaj medkulturno mediatorko in danes predsednico Albanskega kulturnega društva (AKD) Liria, Flurino Ametaj.

"Dala mi je albansko-slovenski slovar in svetovala, naj se vsak dan naučim po eno slovensko besedo. To mi je vlilo neizmerno voljo in moč, saj ob prihodu nisem znala niti pozdraviti v slovenskem jeziku," se potrudi gospa Krasniqi pojasniti v slovenščini, ki ji še vedno dela preglavice. Le malo za tem se je vpisala na 180-urni tečaj slovenskega jezika za priseljence v Velenju, a ga ni končala, saj je na enem od dogodkov, ki jih je organiziralo društvo, izkoristila prisotnost predstavnika velenjske občine in mu ob pomoči Ametaj pojasnila, da res še ne zna slovensko, a da bi rada delala. Naključje je hotelo, da so na občini ravno takrat iskali čistilko. Prijavila se je na razpis in bila izbrana. Tam dela še danes, čeprav je njena tiha želja, da bi nekoč spet delala kot medicinska sestra.

Magistrica socialnega dela Flurina Ametaj je AKD Liria Velenje ustanovila s ciljem opolnomočenja žensk in otrok albanske skupnosti. "Leta sem delala kot medkulturna mediatorka v Celju, prav tako sem bila v obdobju 2019-2022 zaposlena na projektu socialne aktivacije albansko govorečih žensk. Te so po šestmesečnem programu, ki jim je dal nekaj potrebne samozavesti, potrebovale prostor, ki bo trajen in kjer bodo občutile, da lahko napredujejo in se uspešno vključijo v družbo. Začeli smo s tečajem slovenskega jezika, tako za ženske kot otroke, kasneje tudi s tečajem albanskega jezika, saj smo opazili, da so nekateri otroci začeli izgubljati stik z maternim jezikom. Obenem smo v aktivnosti vključili ženske. Tako sem, denimo, profesorici angleškega jezika s Kosova ponudila, da v društvu poučuje angleški jezik. Na ta način je sama ostajala v stroki in obenem aktivno sodelovala v društvu," pojasni Ametaj. Ki je skupaj s sodelavkami konec lanskega leta v Velenju organizirala konferenco "Skozi oči žensk. Poti preko meja", ki so se je ob številnih strokovnjakih in v Sloveniji živečih visoko izobraženih Albankah; od znanstvenic, zdravnic, profesoric, udeležili ne le predstavniki Kosova, temveč tudi občinski in državni funkcionarji.

Velenje, pozitiven vzgled

Ametaj na svoji desetletni poklicni poti še ni naletela na priseljenko, ki bi ji dejala, da se ne želi učiti slovensko ali se zaposliti. "Ne predstavljam si, da bi si kdo želel biti izoliran ali prikrajšan zaradi nepoznavanja jezika, saj ima vsak človek že zaradi lastne dobrobiti interes, da razume okolje, v katerem živi. Res pa je, da je proces učenja jezika pri posameznicah različen in odvisen od številnih dejavnikov, kot so izobrazba, starost, predhodne izkušnje z učenjem in življenjske okoliščine," pojasnjuje. Ob tem poudari, da je treba z integracijskim procesom začeti takoj. Če zamudiš ta čas, kar se je dogajalo v preteklosti, ko so lahko vstopile v program socialne aktivacije šele po nekaj letih, po pridobitvi stalnega dovoljenja za prebivanje, je prepozno. Takrat so že padle v cono udobja, iz katere je, če si priznamo ali ne, zelo težko izstopiti," pove in doda, da je zelo pomemben pristop do priseljencev v lokalnem okolju.

"V občini Velenje, ki je bilo mesto priseljevanja še v času nekdanje Jugoslavije, so res odprti do potreb priseljencev in podpirajo tudi aktivnosti našega društva, kar je vsekakor spodbudno, zato se pogosto, ko slišim posplošene izjave iz določenih mest na račun priseljencev, kako da so nepripravljeni za karkoli, kar bi pripomoglo k njihovi boljši vključenosti v družbo, sprašujem, kakšen pristop do njih ubirajo. Če ima nekdo ponotranjene predsodke, je težko pričakovati pozitivne rezultate."

Slovenščina popolna, kriv je bil napačen priimek

Flurina Ametaj težav z izražanjem v slovenskem jeziku nima, saj je tako rekoč predstavnica tretje generacije tukaj živeče albanske družine iz Prizrena. Z mamo, ki se je leta 1991 visoko noseča zaradi slutnje vojne vrnila na Kosovo, je v Slovenijo, k očetu in starim staršem, ki so tu živeli že desetletja, pripotovala kot enomesečna dojenčica. A to ji ni prihranilo zmerljivk, ki jih je bila deležna v osnovni šoli na račun svojega porekla. "Imela sem 'napačen' priimek, zato so me zmerjali s splošno znanim  izrazom, ki je za nas Albance psovka in ga ne želim ponoviti. Očitali so mi, da Albanci kaj drugega razen prodajati sladoled ne znamo, da iz mene ne bo nič in da naj se vrnem v svojo državo."

Tudi sedaj, ko pridobiva že drugi magistrski naziv, kdaj s slovenske strani zazna začudenje nad tem, da je uspešna. Hkrati prizna, da tudi iz albanske skupnosti kdaj pridejo vprašanja, kako to, da ji, kot poročeni materi treh otrok, mož – tudi on je odraščal v Sloveniji - še dovoli delati.

Takšna vprašanja razume, saj pravi, da večinsko v Slovenijo še vedno prihajajo ekonomski migranti, medtem ko visoko izobraženi ostajajo na Kosovu, kjer "lahko s plačami v različnih tujih predstavništvih podjetij živijo celo bolje kot mi tukaj".

Tudi državna statistika za zadnjih deset let kaže, da je razmerje med zaključeno osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo pri tukaj živečih kosovskih državljanih v prid prvi. Leta 2015, denimo, jih je 5.000 imelo zaključeno osnovno šolo ali manj, le nekaj manj od štiri tisoč je imelo zaključeno srednjo šolo. V lanskem letu je bilo to razmerje za 5.300 ljudi v prid osnovnošolski izobrazbi ali manj, medtem ko je v zadnjih štirih letih naraslo število oseb z višješolsko ali visokošolsko. Podobno je razmerje v statistiki pri izobrazbi v Sloveniji živeče kosovske državljanke. 

Mlajše in bolj motivirane

Na Ljudski univerzi Celje, kjer so že drugič pridobili projekt socialne aktivacije albanskih žensk, ki je tudi tokrat za obdobje 2024–2027 financiran z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in evropskega socialnega sklada+, vendarle opažajo, da se tokrat šestmesečnih programov udeležujejo mlajše in nekoliko bolj izobražene ženske kot v obdobju 2019–2022.

"V prejšnjem projektu so v glavnem sodelovale ženske, stare petdeset, šestdeset let, medtem ko bi zdajšnje udeleženke lahko bile po starosti njihove hčerke in so, kot opažamo s kolegicami, tudi bolj motivirane tako za delo kot za učenje. To ne pomeni, da se ga starejše gospe niso želele učiti. Treba je upoštevati, da v času njihovega otroštva izobraževanje na Kosovu ni bilo na enaki kakovostni stopnji kot pri nas, prav tako je minilo že veliko časa od takrat, ko so se izobraževale, in vse to je treba pri izvajanju programa upoštevati in se prilagoditi situaciji in temu tudi prilagoditi pričakovanja," pojasni vodja projekta socialne aktivacije na Ljudski univerzi v Celju Maruša Kučič.

Težek nahrbtnik priseljenk in predsodki

"Priseljenke nosijo težek nahrbtnik. Za sabo so pustile dom in imajo odgovornost tako zase kot za svojo družino v povsem neznanem okolju. Le od nas je odvisno, ali smo to pripravljeni razumeti, ji pomagati odpreti ta nahrbtnik, pogledati, kaj je notri in pomagati, da ga bo lažje nosila," polaga ljudem na srce Kučič.

Podobne izkušnje ima tudi psihologinja Enite Bajraj, ki je v Maribor prišla z osemnajstimi leti. Čeprav je na Kosovu že končala srednjo šolo, je zaradi nepoznavanja jezika v Sloveniji končala še ekonomsko srednjo šolo in nato magistrirala iz psihologije. Ob tem je na Slovenski filantropiji in še na eni od mariborskih šol učila priseljenke slovenski jezik, je aktivna članica Kulturnega društva Bashkimi v Mariboru, trenutno pa opravlja delo svetovalne delavke na dveh mariborskih osnovnih šolah.

"Tudi meni ni bilo lahko, ko sem prišla, a sem se trudila. Pogosto so mi rekli, ti si pridna, ti si naša. Ne izgledaš kot Albanka. Kakšni pa so Albanci? Ljudje so polni predsodkov, radi posplošujejo. Ni res, da si albansko govoreče ženske ne bi želele naučiti se jezika. Ko sem jih na eni šoli učila slovensko, je bil tak naval, da se vse niso mogle hkrati udeležiti tečaja. Včasih ne vedo, kako se lotiti učenja tujega jezika. Pogosto slišim tudi, da naj bi se Albanke družile samo med sabo. Do neke mere to drži, a morate vedeti, da se človek v svoji skupnosti počuti varno, tam lahko v svojem jeziku izrazi stiske in najde pomoč. Priseljenke se soočajo z izzivi, ki si jih težko predstavljaš, če sam nisi izkusil življenja v tujini," pojasni Bajraj. Ki poudarja, da je socialna aktivacija žensk priseljenk zahtevna, saj se ob jezikovnih ovirah pogosto soočajo tudi s socialno izolacijo in nepoznavanjem okolja. Dodatne izzive predstavljajo kulturni vzorci ter omejen dostop do informacij in podpornih mrež. Pomanjkanje znanja jezika države gostiteljice otežuje njihovo vključevanje v izobraževanje, zaposlitev in javno življenje, hkrati pa negativno vpliva na samozavest in občutek pripadnosti. Ključno je, da se pri delu z ženskami priseljenkami upošteva njihova raznolikost, saj prihajajo iz različnih kulturnih okolij, imajo različno raven izobrazbe ter življenjske izkušnje.

Projekt socialne aktivacije Ljudska univerza v Celju izvaja na treh lokacijah; poleg Celja še v Velenju in Slovenskih Konjicah v šestmesečnih programih vključujejo po 15 žensk, v treh letih skupno 225. V prvih mesecih jih opremijo z različnimi informacijami, potrebnimi za njihovo vsakodnevno življenje; tako s socialnega področja, šolanja otrok kot tudi možnosti lastnega šolanja, iskanja zaposlitve. V ta namen, pravi Kučič, na delavnice povabijo tudi predstavnike različnih institucij, od CSD, zavoda za zaposlovanje, zdravstvenih domov, ter potencialne delodajalce, saj v nadaljevanju udeleženke, glede na osebne preference in zmožnosti odidejo na dvomesečno prakso k enemu od delodajalcev, "kar je lahko v nadaljevanju tudi priložnost za zaposlitev, saj oba, tako delavka kot delodajalec lahko spoznata eden drugega". Kučič prizna, da so delodajalci sicer bolj naklonjeni delavkam, ki že obvladajo osnove slovenskega jezika, "a se trudimo delodajalce prepričati, da vzamejo tudi tiste, ki so šele usvojile prve besede, saj je to priložnost, da se hkrati skozi delovni proces učijo jezika. Mnoge sicer po zaključku polletnega programa nadaljujejo s trimesečnim tečajem slovenskega jezika za priseljence. Tečaje, tako formalne kot neformalne, jim nudimo tudi sami".

Zdravnica delala kot trgovka, univerzitetno izobražena kot čistilka

Pogosto se v ospredje postavlja znanje jezika, ki je osnova komunikacije, a medkulturna mediatorka Halime Djemaili iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) iz Novega mesta, kjer imajo s socialno aktivacijo albanskih žensk že četrt stoletja dolge izkušnje, poudarja pomen opolnomočenje teh žensk.

"Ko pridejo v naše programe, jim nenehno govorim, da morajo graditi socialno mrežo, saj je to družbeni kapital. Spodbujam jih, da so aktivne, in številne so mi po zaključku programa priznale, da doslej nikoli niso razmišljale o sebi na način, kaj vse lahko in zmorejo," pravi Djemaili, sicer ekonomistka po stroki, ki je iz Severne Makedonije prišla z možem in sinom pred desetimi leti. "Ženske spodbujam, naj se naučijo tudi jezika, če ne zaradi drugega, da bodo lahko pomagale svojim otrokom. Tako kot sem to storila sama."

Nad takšnih pristopom, pravi, niso bile navdušene le albansko govoreče ženske, temveč tudi ženske iz Ukrajine, "ki imajo v povprečju veliko višjo izobrazbo, a so jim naše delavnice socialne aktivacije dale potrebno dodatno samozavest".

Djemaili, ki je kot medkulturna mediatorka most med DRPD, številnimi javnimi institucijami, od šol, vrtcev, centra za socialno delo, upravne enote, in albansko skupnostjo na Dolenjskem, pravi, da je pomagala tudi ženskam, starim čez 55 let zaposliti se sploh prvič v življenju. "Vsak dan je treba delati z njimi, jih spodbujati. Če jim boste nenehno sporočali, da ne znajo, ne zmorejo, uspeha ne bo."

Tako v Celju kot v Novem mestu se lahko pohvalijo s konkretnimi rezultati. "V program socialne aktivacije med leti 2019-2022 je bilo vključenih 75 žensk, od katerih jih je še danes zaposlenih približno 65. V tokratnem projektu je doslej sodelovalo 30 udeleženk, od tega se jih je 25 zaposlilo v enem letu. V skupinah smo imeli tudi pravnico, ekonomistko, socialno pedagoginjo. Ne drži, da bi bile Albanke, ki prihajajo v Slovenijo, le z nizko izobrazbo, je pa res, da je na začetku jezik tako velika ovira, da smo imeli primere, ko se je zdravnica najprej zaposlila v eni od trgovin, zdaj, po nekaj letih, dela v eni od razvojnih ambulant. Imamo primere, ko so fakultetno izobražene ženske, samo zato, da bi se čim prej zaposlile, delale kot čistilke." V Novem mestu številne albansko govoreče ženske delo dobijo v čistilnih servisih, tiskarni, bolnišnici in domu za starejše občane.

"Trenutno je pri nas redno zaposlenih 31 albansko govorečih žensk na delovnih mestih strežnic, kuharskih pomočnic, srednjih medicinskih sester, frizerk in gospodinj. Načeloma smo zelo zadovoljni z njimi," pove Vanesa Gazvoda, strokovna sodelavka v Domu za starejše občane Novo mesto. Poudarja, da pri njih ni pomembno, kakšne narodnosti je nekdo, pomembno je, da se pri delu izkaže. Trudijo se tudi sami na način, da zanje prek zunanjega izvajalca organizirajo tečaj slovenskega jezika, saj je potreba po kadru velika. "Je pa tako, ene se potrudijo, druge ne, kot je to nasploh med delavci, ne glede na to, kam sežejo njihove korenine." Gazvoda še pravi, da z DRPD zelo dobro sodelujejo in da imajo tudi trenutno kar nekaj žensk s projekta na praksi. Sicer jih zaposlujejo prek informativnega lista, kar pomeni, da na zavodu za zaposlovanje zaprosijo za zaposlitev točno določene osebe.

Dolgotrajni postopki, zapletena zakonodaja

In prav pogoji za pridobitev ter podaljševanje začasnega in pozneje stalnega prebivanja ter odobritev združitve družine po zaostritvi pogojev tako znanja slovenskega jezika pred dvema letoma kot tudi spremembe upoštevanja sredstev za cenzus za združitev družine ter zapleteni in dolgotrajni birokratski postopki, ki zahtevajo redno zbiranje vrste dokumentov, so sprožili procese, ki kažejo, da albanske družine Slovenije ne vidijo več kot države, kjer bi ostajali.

Moški primeroma, ki želi zaprositi za združitev družine, lahko to stori po enem letu, če izkaže, da ima zadostna sredstva za njeno prebivanje. V primeru štiričlanske družine mora dokazati, da je v zadnjega pol leta imel v povprečju 1.360 evrov neto prihodkov, v kar se na primer ne štejejo povračila stroškov iz dela, pojasni Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Ob prihodu družine in ureditvi statusa sicer lahko uveljavljajo pravico do otroškega dodatka, ne more pa žena prejemati nadomestila za brezposelnost na Zavodu RS za zaposlovanje, saj je pogoj za to najmanj deset mesecev zaposlitve v zadnjih 24 mesecih, kot tudi ne more prejemati socialnih prejemkov kot recimo (izredne) denarne socialne pomoči, saj je pogoj za to stalno prebivanje, torej najmanj 5 let prebivanja v Sloveniji. Za pridobitev stalnega dovoljenja za prebivanje mora mož, če je ta prišel prvi, v Sloveniji prebivati pet let. V primeru iste štiričlanske družine morajo za pridobitev stalnega prebivanja poleg tega izkazati, da imata s partnerko, za preživljanje približno 2.000 evrov neto mesečnih prejemkov. Tudi v ta znesek se poleg plače lahko šteje le še regres za letni dopust, morebitna odpravnina ali vračilo dohodnine. Za pridobitev stalnega dovoljenja za prebivanje pa veljajo enaki pogoji tudi za partnerja. Pri čemer velja za stalno prebivanje višji nivo znanja slovenskega jezika, tako imenovani osnovni nivo.

Izgubljamo sedanje in bodoče delavce

"Zmotno je prepričanje, da ljudje s Kosova izkoriščajo tukajšnji sistem na način, da živijo od javnih sredstev. To ni mogoče, poleg tega do njih niso nič bolj upravičeni kot vsi drugi prebivalci," pravi predsednica DRPD, Branka Bukovec, ki z različnimi priseljenci na področju upravne enote Novo mesto dela že četrt stoletja.

"Naša zakonodaja do priseljencev ni nič kar prijazna, pravila se nenehno spreminjajo in zaostrujejo, postopki pridobivanja različnih dovoljenj so dolgotrajni in zapleteni, zato smo v zadnjih letih priča veliko odhodom pripadnikov albanske skupnosti. Letno v našem društvu v različnih programih sodeluje približno 500 Albancev, tako odraslih kot otrok in samo v letu 2024/2025 je te kraje zapustilo okoli sto od teh ljudi," pove Bukovec. Med razlogi za odhode našteje nezmožnost dosege zahtevanega zaslužka za pridobitev dovoljenj za prebivanje, saj kljub vedno bolj izobraženim, večina še vedno dela v deficitarnih in najslabše plačanih poklicih. Nasprotno so Nemčija, Avstrija in Švica v tem oziru bistveno prijaznejše, hitrejše ter z manj zapleteno delovno zakonodajo in uradnimi postopki. Težava za moške, ki so cele dneve na delu, je tudi pridobitev dokazila o znanju jezika na ravni A2 za pridobitev stalnega dovoljenja za prebivanje.

"Na ta način ne izgubljamo zgolj dobrih delavcev, temveč z odhodi celih družin tudi otroke, ki bodo v prihodnosti delavci," pri čemer Bukovec poudari, da v vsej zgodbi najbolj trpijo prav slednji, saj jih starši zaradi ekonomskega preživetja družine jemljejo iz enega v drugo okolje.

S tega vidika se ji zdi pomembno, da bi bilo naše okolje bolj sprejemljivo za priseljence. "Če so po eni strani medkulturni mediatorji most med nami in albansko skupnostjo in bi bili brez ljudi, kot je Halime Djemaili, v društvu bistveno manj uspešni z našimi raznovrstnimi programi, prav tako je v sami skupnosti vse več mladih, ki so odraščali v Sloveniji in člane svoje skupnosti spodbujajo k vključevanju, učenju slovenskega jezika, je po drugi strani slovenska družba še vedno premalo sprejemajoča. Izrazito nestrpna je do albanske skupnosti, čeprav ni razlogov za to. V vsaki skupnosti je odstotek ljudi, ki preostalemu delu družbe s svojimi dejanji povzroča težave, vendar zato ne smemo metati slabe luči in obsojati celotne skupnosti. Vsak z imenom in priimkom naj odgovarja za svoja dejanja, ne glede na svoje narodnostne korenine. Albanski delavec ali delavka je človek s potrebami kot vsak drug, in če nima možnosti in priložnosti vključitve v družbo, se ne more integrirati, posledica je oblikovanje geta, ki ni za nikogar dober."

Odnos do priseljencev je daleč od sprejemajočega

Tako Bukovec, ki poudari, da se priseljenci vse bolj zavedajo pomena integracije, "vendar je težava, da bi vsi radi integrirali priseljence, sebe pa ne bi spremenili niti za milimeter". Tudi zato se v DRPD nenehno trudijo z ozaveščevalnimi akcijami, promoviranjem kultur drugih priseljenskih skupnosti, različnimi dogodki. Teh se sicer udeležujejo tudi predstavniki večinskega naroda – močno jih po njenih trditvah podpira tudi novomeška občina –, "vendar je še vedno premalo ljudi, ki bi imeli sprejemajoč odnos do priseljencev".  

V tej luči tudi gospa Krasniqi, gospa z začetka članka, ki se v delovnem okolju in tudi sicer zelo dobro počuti, z izjemo primera v bolnišnici, kjer so bili zelo nejevoljni, saj ni znala v slovenskem jeziku pojasniti, kaj je narobe, poziva večinsko prebivalstvo k strpnosti. "Če ne gre drugače, prosim, pokažite s kretnjo, mimiko, saj smo priseljenke zaradi slabega znanja jezika že tako v stresu, če kdo pristopi z nerazumevanjem, je krč še toliko večji. Svoje sorojake pozivam, da se naučijo jezika vsaj toliko, da bodo v njem lahko izrazili osnovne stvari, saj s tem izkažete spoštovanja in obenem trud." Pravi, da zaenkrat ostajajo v Sloveniji, navkljub temu, da hčerama, ki sta bili na Kosovu odličnjakinji, šola tukaj predstavlja velik izziv. In kljub temu, da srce hrepeni po domovini in dragih ljudeh, ki so ostali tam.

Druge sogovornice izpostavljajo, da je v zadnjem desetletju in pol sicer prišlo do bistvenega napredka pri delu s priseljenskimi otroki tako v vrtcih kot šolah, želijo pa si, da bi tudi druge javne institucije, kot so denimo upravne enote, izkazovale večjo pripravljenost in v primerih, ko se s stranko res ni mogoče dogovoriti, poklicale na pomoč medkulturne mediatorke, katerih poklic je bil z letom 2020 priznan kot nacionalna kvalifikacija. Apelirajo še, da bi projekt socialne aktivacije priseljenk postal sistemiziran program, saj bodo potrebe po tuji delovni sili vedno večje.

"Z naklonjenostjo obeh strani bo lažje premagovati ovire, hkrati bo tudi razumevanje med ljudmi in nasploh klima v družbi strpnejša. Različna dejanja, ki izkazujejo nestrpnost do albanske skupnosti, namreč v nas vzbujajo nelagodje in vsekakor ne prispevajo k integraciji," zaključuje Halime Džemaili.